Ko ortodont ugotovi, da pacient izpolnjuje vse prej naštete pogoje, mora zbrati začetno dokumentacijo, ki je potrebna za obširno analizo pacientovega stanja, na podlagi katere lahko strokovno načrtuje in vodi celotno ortodontsko zdravljenje. Ta dokumentacija je sestavljena iz:
- anamneze in natančnega kliničnega pregleda,
- študijskega modela pacientovih zob,
- rentgenskega posnetka vseh zob (ortopantomogramski posnetek),
- po potrebi še lokalnih posnetkov posameznih zob, včasih tudi CBCT posnetkov,
- stranskega telerentgenskega posnetka glave in
- fotografij zob in obraza.
Na podlagi analize pacientove dokumentacije ortodont naredi načrt zdravljenja, ki ga predstavi pacientu (in njegovim staršem, če je pacient otrok). Ti se potem skupaj odločijo za zdravljenje, kar potrdijo s svojim podpisom, s katerim se hkrati obvežejo, da bodo izpolnjevali dolžnosti, ki sodijo k samemu zdravljenju.
Samo zdravljenje se, zlasti kadar gre za otroke, pogosto prične s tako imenovanimi mišično funkcijskimi vajami. To so vaje, ki pacientu pomagajo odpraviti razvade, kot so drža odprtih ust in nepravilna funkcija jezika, in s tem osvojiti pravilno funkcijo mišic obraza in ust. Mnogokrat lahko že samo z enostavnimi pripomočki in pravilno funkcijo mišic ust in obraza vzpostavimo normalen potek rasti in razvoja zob in čeljusti. Kadar to ne zadošča,
nadaljujemo z aktivnim ortodontskim zdravljenjem z ortodontskim aparatom. Včasih zadošča zdravljenje v eni fazi, včasih je potrebno dvofazno zdravljenje.
Ko uspešno zaključimo aktivno fazo ortodontskega zdravljenja in so zobje pravilno postavljeni, lahko rečemo, da smo prišli na pol poti. Čaka nas še drugi del ortodontskega zdravljenja, ki ga imenujemo obdobje vzdrževanja ali retencije. To obdobje praviloma traja do pacientove končane rasti (kadar gre za ortodontsko zdravljenje otrok) oziroma do utrditve pridobljenega stanja. Pri odraslih pacientih največkrat govorimo o permanentni retenciji.